Švedski projekt

 
1. 9. 2015

Prvi AVE projekt v tem koledarskem letu je bil obarvan švedsko. Pripravili smo raznolik program, ki so ga sestavljala dela švedskih skladateljev, v sodelovanju z organistom Tilnom Bajcem in s švedsko sopranistko, operno in koncertno pevko Hillevi Martinpelto.


19. aprila se je koncert dogodil v Trstu, kjer nas je Marko Stancin v okviru organizacije »te-pa-te« gostil v cerkvi Sv. Ivana. 22. aprila nas je društvo Schellenberg s sestro Boženo Kuntar na čelu povabilo, da nastopimo v okviru njihovega sakralnega abonmaja Uršulink Rimske unije; 24. aprila pa smo v okviru Symphonic voices in organizatorji APZ Univerze na Primorskem nastopili v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja. Rdečo nit projekta je seveda imela v rokah naša dirigentka Jerica Gregorc Bukovec, ali kar na kratko, naša Umetniška.

Za nami je nekaj mesečno delo, trdo delo, ki je zahtevalo kar nekaj odpovedovanja, prilagajanja in usklajevanja, a je hkrati s sabo prineslo tudi ogromno radosti in notranjega zadovoljstva. Petje nam veliko več vrača in nas prebuja, kakor nam jemlje in nas utruja.

Dobro smo se držali. In se čutno, nekateri že zelo podhranjeni, nahranili.


S švedskimi besedili smo imeli nemalo težav. Bolj so se koncerti bližali bolj so doze smeha ob prirejenih in približnih izgovorjavah pevcev izgubljale svojo moč, pridobivale pa na teži grenkobe. Ko so nam povešeni pogledi Umetniške dajali jasno vedeti, da to ni to, smo se končno vzeli v roke za skupno, čisto izgovorjavo. Na Švedskem je vendarle preživela vrsto let, zato ji ne gre zameriti, kako težko prenaša slabe ponaredke ali približke švedščine. In prav je tako.

Zapeli smo zborovska dela različnih švedskih skladateljev - Skriti Bog Lars-Erik Larssona, Star pastirski psalm Oskarja Lindberga, Psalm poletju Waldemar Åhléna, Fallandet Thomasa Jennefelta, poročno koračnico Hansa Gerdemarja, Troget och milt iz opere Ett drömspel Ingvarja Lidholma, Binkošti Oskarja Lindberga, pa tudi Södermanove duhovne pesmi in Olssonovo Jesu corona celsior, ki sta zazveneli v latinščini.


Hillevi je suvereno odpela nekaj solističnih točk ter pesmi v spremljavi nas, zbora. S svojo prezenco se je močno dotaknila nas, dotaknila publike. Bila je deležna velikega občudovanja. S svojim lahkotnim, izjemno čistim in eteričnim glasom je prepričala takoj, ko je odpela prve takte, a tistih, odpetih v slovenščini v pesmi K pokoju že dan se nagiba, ne bomo pozabili nikoli. O tako prefinjeni dikciji in artikulaciji zanjo tujega in težkega jezika se je govorilo še dolgo potem.
S svojim možem je dneve med koncerti preživljala v družbi nekaterih pevcev in naše Umetniške, ki so se zelo potrudili in ji našo čudovito deželico predstavili v najlepši možni luči. Med druženji je pridobila kar nekaj novih vzdevkov (umetniških imen?), med drugimi Hillevi Clear-tone, Hillevi Hillarious, pojavljala se je celo neka povezava sumljivega porekla s Clintonom, jagodami in medom, pa kdo bi vedel ...
Na prvem koncertu me je med prvo njeno solistično točko silovitost čustev ujela popolnoma nepripravljeno. V mislih sem se zahvalila publiki, ki je tako preudarno razpolagala z dolžino aplavzov, saj mi je s časovno zelo razpotegnjenim in radodarnim ploskanjem podarila dovolj časa, da se iz krhkega stanja s pomočjo notranje cenzure spet lahko sestavim v trdno, stabilno stanje. Vsaj navidezno. A ko sem začutila, da se levo in desno tudi pevci spopadajo s podobnim nelagodjem mežikajočih se oči in da se tudi Umetniška z roso v očeh komaj zadržuje in bojuje s čustvenim patosom, sem pa res bila v zavetju. Oddahnjena. Vse je v redu.


Na ljubljanskem koncertu, ki je v okviru sakralnega abonmaja zaradi prisotnosti snemanja RTV Slovenija in zveste AVE publike predstavljal višek našega švedskega projekta, smo se znašli v precej nenaklonjenem ozračju. Čez cesto se je Kongresni trg že zgodaj popoldne polnil z bučnimi predstavniki nasprotnikov prohibicije oz. podporniki legalizacije marihuane. Bilo jih je kot listja in trave. Donelo je in dišalo po uporu in svobodi hkrati. Se nam res pripravlja teren za veliko razočaranje, se tiho sprašujem? Zdi se, da se slutnja strjuje v gotovost. Zgrožena stiskam roke v molitev, da mi skoraj popokajo členki in upam, da bodo naši basi preglasili tiste zunanje, umetno ojačane iz zvočnikov. Donkihotske ambicije? Ne, resnično ne razumem, kako se lahko dva pomembna in medijsko podprta dogodka, ki zahtevata popolnoma nasprotujoče si okoliščine in razmere, dogodita na isti dan in isti lokaciji. A zdi se, da publike kaotičnost in glasnost zunanjega sveta vendarle ni preveč (z)motila. Cerkev je bila polna do zadnjih kotičkov in ljudje so nam vračali veliko spodbudnih pogledov in pozitivne energije. Že dolgo nisem videla toliko zob naenkrat. A čeprav smo jim bili srčno hvaležni, so se zapozneli sunki jeze sproščali in dajali prostor žalosti še dolgo po koncertu …


Hvala publiki, ki je na vseh treh lokacijah vračala pozitivne odzive, hvala za besede, skrite v očeh, objeme, stiske rok, solzne oči ali zgolj zibanje glave v tisti diagonalni poziciji med »ja« in »ne«, ki nemo odraža izjemnost in neizmerljiv hvala. Publika vedno vrne zasluženo. In nekateri smo od hvaležnosti vidno pokali po šivih.


Pojedine, ki so sledile vsem koncertom, so spominjale na kraljevske večerje, kjer so bogato obložene mize ponujale od-do. Trenutki, polni veselja in sproščenega petja, so raznežili tudi Hillevi, solze sreče, ki so ji ob tem poplavljale lica, pa so ganile tudi nas. Vsaj toliko, da smo zapeli še eno. In še eno. Kajti enkrat izdelano odpete melodije za vedno postanejo del notranjega inventarja vsakega pevca. Neprecenljivo! Kakor da s pesmijo gojimo uglašenost naših osebnosti in krepimo posluh za naše hrepeneče dno …


Skratka. Za nami so nepozabni trenutki, ki so nas povezali in med nami stkali močno vez. Ko nam je ob zaključku vseh treh koncertov sopevec poslal elektronsko pismo, kjer je izrazil zahvalo vsem sodelujočim in globoko hvaležnost, da sploh počnemo, kar počnemo, se je sprožil plaz odzivov mnogih AVEtov, ki so vsak s svojim doprinosom prispevali košček k hvalnici življenja. Ko pa nas je Umetniška počastila še s svojim opisom tistega, zanjo neprecenljivega občutka, ko nas je imela na konicah prstov, pa ti srce nevede preskoči v višjo prestavo in se ti na obraz vgravira nasmešek, poln zanosa in ganjenosti, ki bo grel srce tudi v časih, ko se bomo spet navajali na ton, vajen ukazovanja, in izraz rahlo povešenih obrvi, ki nemo prosi, naj sledimo njeni roki. Občudujem jo, kako je mirna v svoji divjosti in hkrati divja v svojem miru. V sebi nosi neverjeten potencial karizme in energije, s katero je sposobna premikati nepremično. Občudujem tudi pevce, sopevce, ki so petju tako predani, da vztrajajo tudi, ko življenje prinese ogromno drugih obveznosti, izzivov in naporov. Seveda pa je tu tudi naš predsednik, več kot omembe vredna duša, ki me vedno znova preseneča s količino in kakovostjo opravljenega dela, predvsem pa s svojo duhovitostjo in vedrino.

Velikokrat rečemo hvala, a prepogosto brez vlakna, ki se vleče iz srca. Zdaj smo, upam si trditi, drug drugemu pokazali, da je zadaj globina. Hvala AVE! Hvala, ker ste. Ker smo. De profundis!


- Neja Šavle, altistka

1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30